Spodbujanje učinkovitega jezikovnega učenja za študente tujce in študente z motnjo v duševnem razvoju

Preučevana država: Italija

Vrsta učnih težav, ki jih podpira dobra praksa

  • Težave pri branju in pisanju
  • Splošne ali specifične učne težave

 

Cilji in naloge dobre prakse

Ta dobra praksa obravnava upravljanje učilnic z različnimi učenci. Učenci, ki so upoštevani, so učenci, ki jim italijanščina ni materni jezik, in učenci s specifičnimi učnimi motnjami, ki imajo individualne značilnosti in določene jezikovne potrebe, ki se lahko razlikujejo od ostalih učencev v razredu. Namen knjige je zagotoviti tri stvari: 1) pregled italijanskih predpisov za učence, ki jim italijanščina ni materni jezik, in učence z učnimi težavami, 2) raziskave, ki podpirajo “razrede z mešanimi sposobnostmi”, ter 3) jasen in praktičen model za oblikovanje inkluzivnih učnih enot v takšnih razredih. Glavni cilj je spodbuditi sodelovanje med raziskovalnimi področji jezikovnega pouka. To sodelovanje ima dvojni namen: osvetliti zapleteno in raznoliko stvarnost v razredu, s katero se učitelji jezikov srečujejo vsak dan, in jih opremiti s praktičnimi, dobro utemeljenimi smernicami za njihovo vsakodnevno učno prakso. Osnovna temeljna etična razsežnost je odpraviti vse ovire, ki učencem preprečujejo polno sodelovanje v življenju v razredu in v učnem procesu.

 

Kratek opis dobre prakse 

Dobra praksa ponuja nekaj jedrnatih, a popolnih smernic o tem, kako voditi raznolike in mešane razrede, pri čemer so glavni predpisi namenjeni učencem, ki jim italijanščina ni materni jezik, in učencem z učnimi težavami kot izhodišče, skupaj s kratkim opisom značilnosti učencev, ki jih je mogoče prepoznati kot take. Znanstveni pristop, ki podpira celoten članek, opredeljuje vlogo učitelja v humanistično-čustvenem okviru, v katerem je pomembno učenje olajšano s spodbujanjem interakcije med kognitivno in čustveno razsežnostjo, saj sodelujeta na nevronski ravni pri dejavnosti delovnega spomina. To je mogoče doseči z različnimi tehnikami, ki so organizirane v modelu učne enote, razdeljene na tipične faze poučevanja tujega jezika (motivacija, razumevanje besedila, analiza, sinteza). Glavne možne dejavnosti so med drugim: možganska nevihta, ujemanje, vaje v obliki sestavljanke, transkodifikacija, cloze, T/F, raziskovanje informacij, vaje po vzorcih, igra vlog, avtentične naloge.

 

3 Ključna učna načela, ki so bila uporabljena v tej dobri praksi za podporo učencem z motnjami v duševnem razvoju

  1. Učenec kot oseba je v središču učne dejavnosti – Pojem “učenec kot oseba” zajema vse vidike, ki prispevajo k učnemu procesu: kognitivno, čustveno, odnosno, motivacijsko in po potrebi fizično razsežnost. Praksa poučevanja tujega jezika, ki želi biti resnično učinkovita in vključujoča, je prilagojena učencu ter si prizadeva vključiti in ovrednotiti vse te vidike. Ker sta čustvena in kognitivna razsežnost tesno prepleteni, je z didaktičnega vidika produktiven pristop spodbujanje različnih kognitivnih procesov, ki podpirajo pomnjenje in povečujejo možnosti za krepitev individualnih značilnosti učencev ter spodbujajo razvoj metakognitivnih in metačustvenih spretnosti.
  2. Močan metodološki okvir temelji na “socialnem posredovanju” – Metodologije socialnega posredovanja se oddaljujejo od tradicionalnega poučevanja, ki je razumljeno kot pasivno sprejemanje informacij, in se osredotočajo na študente, ki aktivno gradijo znanje. Skupina učencev sama postane središče učenja, saj je obravnavana kot vir in vir skupnega razumevanja. Za spodbujanje aktivnega sodelovanja lahko učitelji uporabljajo različne strategije: igrivo poučevanje, obrnjeno učilnico, dialoške ure, ki spodbujajo dvosmerno komunikacijo, dejavnosti reševanja problemov, ki zahtevajo sodelovanje, diferencirane delovne liste, ki zadovoljujejo individualne potrebe, sodelovalno učenje, ki spodbuja timsko delo, in celo programe vrstniškega učenja, kjer učenci podpirajo drug drugega in se učijo drug od drugega. Učenci bodo lahko hkrati razvijali raznolike spretnosti, ne le jezikovne in sporazumevalne, temveč tudi socialne, metakognitivne, metačustvene, kulturne in medkulturne.
  3. Strategije diverzifikacije – Kadar ni mogoče zadovoljiti potreb vseh učencev, lahko nekatere diverzifikacijske intervencije nudijo podporo pri upravljanju z različnimi ukrepi: majhne prilagoditve učnih gradiv, spremembe metodologije (npr. segmentacija) ali načrtovanje predmeta (npr. posebni cilji za osebe z motnjami v duševnem razvoju). Takšni pripomočki se lahko razlikujejo po obsegu glede na značilnosti in potrebe učencev.

 

Strategije, ki se uporabljajo kot del dobre prakse

  • Prilagajanje poučevanja različnim učnim stilom
  • Individualni učni načrti
  • Smernice za oblikovanje in izvajanje individualiziranih učnih načrtov
  • Sodelovanje s podpornimi službami in strokovnjaki
  • Strategije za spreminjanje ali ustvarjanje učnih gradiv, ki ustrezajo različnim sposobnostim
  • Ustvarjanje pozitivnega in spodbudnega okolja v razredu

 

Rezultati in učinek

V okviru strategij diverzifikacije je eden od možnih učiteljevih posegov v zvezi z ocenjevanjem vključevanje posebnih ciljev za učence z učnimi težavami, kot je na primer izbira in pravilna uporaba ustreznega(-ih) kompenzacijskega(-ih) orodja(-ev).

 

Dokazi, zakaj je to primer dobre prakse

Ta dobra praksa temelji na prispevkih visoko usposobljene raziskovalne skupine, zato je dragocen in dobro utemeljen vir. Avtorji so Carlos Melero, Fabio Caon in Annalisa Brichena, vsi povezani z Univerzo Ca’ Foscari v Benetkah z različnimi vlogami. Gre za ugledno institucijo v Italiji in širše, ki je znana po kakovosti svojih raziskav na področju usvajanja in poučevanja jezikov, in sicer v okviru študijskih in podiplomskih programov ter specializiranih raziskovalnih skupin

Carlos Melero je lektor za jezike in vodja raziskovalne skupine DEAL, ki se osredotoča na raziskovanje procesov, povezanih z jezikovnim izobraževanjem učencev z motnjami v duševnem razvoju, s ciljem odpraviti ovire in spodbujati resnično vključujoče učno okolje. Fabio Caon je profesor in direktor skupine LabCom, ki deluje v okviru Centra za raziskovanje poučevanja jezikov in raziskuje vlogo komunikacije pri poučevanju in učenju jezikov, pri čemer posebno pozornost namenja medkulturni razsežnosti. Annalisa Brichese je del skupine LabCom.

 

Prenosljivost

Smernice in model učne enote, predlagane v tem dokumentu, je mogoče prenesti v druge kontekste, okolja in države iz naslednjih razlogov:

  • Dobra praksa ne določa omejitev glede starosti, šolskega razreda, okolja in trajanja, zato se implicitno spodbuja prenosljivost;
  • Model učne enote predlaga veliko različnih tehnik za vsako fazo in ima modularno strukturo, ki spodbuja ponovno uporabo in reorganizacijo predlaganih strategij.

 

Viri, ki se uporabljajo kot del dobre prakse

Učenci morajo po uporabi strategij oceniti svoj napredek in uspeh.

Velika zaskrbljenost zaradi pouka lahko povzroči, da učenci dvignejo afektivni filter, ki blokira vhodne podatke ter poslabša spomin, organizacijo in spontano ustno produkcijo.

Dokument je na voljo na naslednji povezavi: https://edizionicafoscari.unive.it/media/pdf/article/elle/2018/37-3-2018/art-10.14277-ELLE-2280-6792-2018-03-001_ryiZmPi.pdf

 

Kritična vprašanja

Ta dokument vsebuje dosledno količino praktičnih tehnik za poučevanje tujega jezika z učenci z učnimi težavami. V dobro organizirani tematski strukturi so te strategije razvrščene po spretnostih in fazah poučevanja, poleg tega pa vsebuje tudi izčrpne reference na veljavno zakonodajo. Za dodatno obogatitev tega pregleda bi bila dodana vrednost vključitev informacij o podpornih tehnologijah in konkretnih primerov njihove uporabe.